Mala Rateška Ponca, 1925m

Ko smo mirno drseli po gorenjski avtocesti, smo že vsi pozabili, da je bilo treba vstati zgodaj. No, na zgodnjo uro so posebno hitro pozabili tisti, ki so med vožnjo dremuckali.

V Planici je bilo še vse tiho. Gradbišče na območju velikanke je zevalo kot velika rana v spokojni dolini. Zakorakali smo rahlo v neznano – udeležencem sem pojasnila, da bomo začetek steze poiskali. Hitro smo jo našli, ozko stezico, še posuto z jesenskim listjem. V vrhove vitkih bukovih dreves je pripolzela jutranja svetloba, kmalu zatem prvi sončni žarki. In že je bilo vroče. Potne kaplje so drsele po licih, nosovih, vratovih … vsem, brez izjeme. A nič zato. Uživali smo v cik cakasti poti, ki nas je pripeljala pod pečine Glav. Pravzaprav je to steza prve etape Zupančičeve transferzale Planica – Pokljuka. Uroš Zupančič je speljal svojo pot – kot je zapisal v vodničku – od roba do roba, od razglednih počivališč, razgledišč, pod stenami, razi in robmi,od koder je nag planinski svet videti še mnogo lepši, mogočnejši ter nepozaben….Nekajkrat smo naleteli na dragoceno in redko videno markacijo »PP z rdečo piko« in nekateri so prvič slišali za Zupančičevo pot, ki je danes poslastica najboljšim samohodcem in iskalcem lepega. Tu in tam se je ob poti pozibaval sinjezeleni kamnokreč, smukali smo drobne kisle borovnice in občudovali zavita stara debla. V zatrepu Spodnjega Grunta smo ostrmeli nad lepoto mladih macesnov in žarečega dlakavega sleča.

Pred vstopom v kratko, a strmo ozko grapo, sem na robu Vratic zagledala dve postavi. Ženska mi je bila znana. In res, ko smo priplezali bliže, sem prepoznala dolgoletna prijatelja, Kranjčana. Kratek klepet in hitro smo se dogovorili: Brane in Angelca sta prijazno ponudila prevoz iz Belopeških jezer do Planice meni – šoferki – da bi kasneje s kombijem lahko prišla iskat ostale udeležence. Vsi smo bili zelo veseli, da bomo nepričakovano turo lahko izvedli krožno. Torej vzpon na vrh  iz Planice in sestop do Belopeških jezer. Zaradi novice smo veselo, skoraj razigrano nadaljevali pot do vrha. Strmo navzgor in previdno je bilo potrebno stopati in na ošiljenem vrhu je bilo komaj zadosti prostora za fotografa, »divjega moža«in sedem »divjih koz«. Tako smo se namreč poimenovali med vzponom.

Sestop do Belopeških jezer je bil pravi balzam v vročem poletnem dnevu: prijetna stezica, macesnov raj, žareča pobočja dlakavega sleča, samotna koča s klopcami, vodo, mehko travo … za skrmono planinsko malico in potem prav na dnu poletni turistični vrvež. A le ta nikogar ni zmotil. Skupinica se je posedla v senco in si privoščila zasluženo hladno pivo medtem, ko sem se sama odpeljala s prijateljema v Planico po naš kombi. Ko je kombi na povratku spet tiho drsel po gorenjski avtocesti, sem v vzratnem ogledalu opazovala glave, ki so nihale sem ter tja ;).

Na pravo goro smo se napotili, željni miru in prvobitnosti.

Tokrat sem doma pustila zvestega spremljevalca – fotoaparat in tako s klikom na povezavo odkrijete nekaj utrinkov skozi Mihove oči. A vsak foto-aparat nam ponudi lahko le približek in le senco dneva, ki bo vibriral v nas in iz nas kot dobra glasba.